O pristopu
Človeka je mogoče razumeti le v kontekstu družine in zlasti v okviru odnosov, ki se ustvarjajo znotraj družine. Ti odnosi nam omogočajo zdrav psiho-organski in duhovni razvoj, po drugi strani pa nas zaznamujejo z raznimi bolečimi in travmatičnimi dogodki in vzdušji, ki zavirajo psiho-organski in duhovni razvoj posameznika. Tukaj govorimo zlasti o nezavednih in nepredelanih psiho-organskih in duhovnih vsebinah, ki se nehote in nezavedno prenašajo iz generacije v generacijo, iz staršev na otroke itd. Na njihovi osnovi se kreirajo razni vzorci, ki posameznika, par ali celoten družinski sistem držijo v nefunkcionalnosti, ki se kaže v raznih psihološko duhovnih stiskah, boleznih in zasvojenostih. Zato se relacijska (terapija) paradigma osredotoča predvsem na dinamiko primarnih odnosov v družini posameznika in išče razrešitev (zapleta, stiske, travme) najprej na sistemsko-družinskem nivoju, nato na medosebnem področju in nazadnje na notranje psihičnem področju posameznika. Kakor ima vsaka stiska (konflikt ali travma) izvor v odnosu, tako jo je mogoče razrešiti le v odnosu, saj odnos obljublja in prinaša tudi odrešenje. To se lahko zgodi v varnem okolju in v odnosu med terapevtom in tistim, ki se odloči za terapijo ali svetovanje.
Pogosta vprašanja
- Terapevtski proces traja 12 zaporednih tedenskih srečanj. Vsako srečanje traja okvirno 50 min.
- Po potrebi se lahko proces podaljša ali predčasno zaključi.
- Posameznik se lahko odloči za posamična svetovanja.
- Psihoterapevtski pristop temelji na relacijskem modelu, ki ga je razvil dddr. Christian Gostečnik, kar pomeni, da se osredotoča na odnos do samega sebe, na odnos do drugih, na odnos drugih do nas in na odnos do transcendence, če se v procesu izkaže, da posameznik želi spregovoriti tudi v tej smeri.
- Relacijski pristop poleg svoje specifike vsebuje tudi elemente drugih pristopov, tako da v svoji kompleksnosti obravnava človeka kot duhovno, telesno in duševno (psihološko) bitje.
Kaj človeka pripelje k odločitvi za psihoterapijo, je različno od posameznika do posameznika, na to gotovo vpliva več dejavnikov.
- Ko se posameznik, par ali družina znajde v situaciji, ko na stari način ne more več funkcionalno živeti (če se npr. konfliktne situacije množijo, če se npr. vlečejo občutki nezadovoljstva, brezvoljnosti, če se nalaga stiska na stisko, umikanje vase, izogibanje in beg iz odnosa, če posameznik ali par, sebe ali drug drugega nenehno krivita in obtožujeta….)
- Ti primeri kažejo, da je potrebno nekaj spremeniti, narediti drugače
- Ob odločitvi za prihod se lahko pojavijo dvomi, odpor, strah, samoopravičujoča misel, da strokovna pomoč še ni potrebna. Vse to je normalno, ampak kdor to premaga, se oboroži se z večjo močjo, ki je potrebna za pot, ki vodi k spremembi.