Vesela in ponosna sem, da se zmogla narediti ta korak, se soočiti z trenutnim stanjem.
Takrat sem bila čisto na tleh, nisem več vedela kako bo šlo naprej. Ta vaša terapija skupaj z Božjo pomočjo, pa mi je dala upanje, da se dajo stvari spremeniti in da še ni prepozno. Na srečanju sem se počutila sprejeto, varno in imeli ste čas zame. Počutila sem se slišano in da me razumete. Spoznanja so bila boleča, pa vendar osvobajajoča, ker sem potem razumela določene stvari, ki se mi dogajajo. Terapija mi je pomagala, da sem začela spoštovati sama sebe in si privoščiti dobre stvari in si vzeti čas zase. Ko se v meni poraja vprašanje kritike, da ne delam prav, se ustavim, razmislim zakaj se to poraja in na kaj me spominja, potem lažje odreagiram in grem naprej.
Nekako sem se začutila moža in ga sedaj tudi lažje razumem, prav tako tudi svoje bližnje. Ob njih se ne počutim toliko obremenjena, kot sem se, izpuščam stvari na katere nimam vpliva in jih izročam v Božje naročje.
Tudi mož je malo bolj ljubeč z mano, določene stvari so se izboljšale, potrebnega bo pa še veliko dela na najini poti.
Bili ste z menoj, ko sem vas zelo potrebovala in hvaležna sem vam za vse te trenutke in molitveno podporo.

Maja K.

Za terapevtski proces sem se odločil, ker sem že nekaj časa imel določene težave, ki so se nanašale pred vsem na samopodobo in na potrtost, ki sem jo čutil v sebi. Preko pogovorov, spominjanja ter poimenovanja določenih nerazrešenih kompleksnih dinamik iz družine, sem s pomočjo terapevta prišel do nekaterih odgovorov, ki so mi, vsaj v tistem okolju, času in situaciji, pomagali razjasniti en del realne slike stanja mojega notranjega sveta.
Meni, pretiranemu samokritiku, je prišel zelo prav način pristopa, ki sem ga tu izkusil. Pogovori so bili mirni in izredno pozitivni, brez da bi se kritiziralo ali mene ali tiste, ki so mi nevede povzročili škodo. Poleg tega nisem čutil nekega vsiljevanja idej ali misli, pravzaprav sem se čutil zelo spodbujenega in varnega, da sem izrazil samega sebe in svojo notranjost. Lahko sem razmišljal in ob pomoči terapevta dajal ime določenim težavam iz preteklosti. Terapevt je bil predvsem spremljevalec na poti (ki precej bolje pozna načrt področja v katerem sva se nahajala), ki sem jo ob njegovi pomoči lahko veliko lažje prehodil. Najbrž sam ne bi zmogel razrešiti določenih stvari. Med terapijami je obstajal tudi prostor za nasprotovanje, za izražanje mojega mnenja ter skupno iskanje bolj točnih zaključkov. Odkril sem nekatere osnovne komplekse in težave, ki jim prej nisem vedel dati imena oziroma sem jih zamenjeval za nekaj popolnoma drugega.
“Takojšnji” rezultat terapij (po štirinajstih terapijah) sta bila boljše počutje in pogled nase ter večja stopnja svobode v odnosih in pri delu. Je pa sicer res to, da terapija pomaga razjasniti določene stvari, a to ne pomeni, da so mi problemi izginili. Še vedno se srečujem z istimi težavami, z istimi občutki, ki verjetno nikoli ne bodo izginili. A sedaj, ko malo bolje vem od kod prihajajo, kako se v osnovi soočati z njimi, lahko, s pomočjo prijateljev, počasi nadaljujem pot spoznavanja samega sebe, se imam bolj rad in tako lažje živim.

U.G.